petek, 09. maj 2014

Izkustvena delavnica


Misel na ponovno srečanje v me je zapolnjevala zadnji teden pred odhodom. Osvežila sem komaj shranjeni spomin na lansko leto, ko sem doživela izredno toplo inprijetno vzdušje v spoznavanju in druženju. Bila sem presenečena nad tem, kako v kratkem času smo se navezali, vzpostavili zaupanje in sočutje.
Letošnji otvoritveni sestanek skupine je še utrdil moje prepričanje, da bo delo na sebi zanimivo, bogato in presenetljivo, predvsem pa globoko intenzivno. Po začetnem nagovoru vodje sem sledila njegovi vodeni meditaciji, ki nas je popeljala v svet raziskovanja svojega telesa z naslovom »to sem jaz«. 
Po nekaj minutah sem začutila toplino v srcu in prijeten občutek ob dotikanju in božanju posamičnih delov svojega telesa, ki jih je moja roka povezovala v čutečo celoto. Lahko sem se popolnoma sprostila in predala temu delu. Svojevrstni občutki so porajali nevajeno zaznavanje sebe na tak način. Izkušnja me je popeljala v doživljanje sebe kot edinstveno osebo s telesom, ki je samo moje in s katerim lahko razpolagam samo jaz. Kako osvobajajoče. Misli so občasno vdirale v moj čutveni svet in mi govorile, da je takšno početje nesmiselno ali na momente celo sramotno. Naučena sem bila, da se nekaterih delov telesa ne smemo dotikati, da niso pomembna, da o njih ne govorimo in posvečanje posebne pozornosti le-tem spada v pregrešna dejanja. V moji primarni družini je bil prisoten sram, kadar smo se umivali in morali odkriti kakšen del telesa pred drugimi. Spomnim se celo zasmehovanja in neprimernih komentarjev o specifičnih delih telesa. To se je vsekakor globoko zarezalo v mojo nedolžno otroško dušo.
Tukaj pa sem dobivala povsem nov občutek z dovoljenjem, da je vse česar se dotikam v moji lasti in da je vsak delček telesa pomemben in ljubljen, edinstven in samo moj. Na neki točki sem začutila to globoko spremembo, ki je v meni porodila zelo drugačen, nov pogled na moje telo in sporočila, ki mi jih daje. Prenesla sem jih v oblikovanje gline kot odtis psihofizičnega stanja. Prsti so gnetli čvrsto a
dovolj mehko maso, da sem vanjo lahko vtisnila ves moj zavedni in nezavedni svet v tistem trenutku po hkratnem sprejemanju »navodil« celotnega doživljanja na telesni, čustveni in duhovni ravni. V temi je nastajala  skulptura, ki je odražala moje bistvo.
Energija se je prelivala in materializirala v glinenem izdelku, ki je kasneje s pomočjo skupinskega refleksiranja dobil zelo zgovorno ime.
Predstavitev izdelka je potekala naslednji dan. V skupini sem se počutila zares varno, vladalo je medsebojno zaupanje in spoštovanje. Izraz sočutja je odslikaval sleherni obraz. Počutila sem se zelo sproščeno kot del skupine. Prevevala me je neverjetna energija povezanosti in pripadnosti. Z lahkoto sem se poglobila v svet asociacij ob gledanju skulptur in prav z otroško radovednostjo odkrivala učinke izkustvenega učenja vseh prisotnih.
Ko sem predstavljala svojo skulpturo sem začutila napetost in nato žalost. Terapevt me je zelo sočutno nagovarjal k sprostitvi žalosti in napetosti. Premagal me je jok in od tu dalje sem se počutila vedno bolj svobodno in lahko, otrdelost je popustila, solze pa so nemoteno drle preko lic. Prej zadrževani sram je dobil ime in se nevidno spremenil v novo nastalo moč. Občutek je bil božanski in moj obraz je zažarel v luči novega spoznanja, nove izkušnje.
Vloga terapevtke me je še posebej obogatila za novo izkušnjo. Počutila sem se pomembno, vredna
zaupanja in odgovorno do predstavitelja skulpture. Poskušala sem slediti njegovim občutkom in hkrati zaznavala malo svojega strahu, če bom dovolj empatična, da se bo lahko varno spustil v globino svojega doživljanja in regulacijo čustvenih vsebin. Vse se je odvijalo zelo spontano in nepričakovano. Moj um se je umaknil doživljanju tukaj in zdaj. V skupini je bilo čutiti podporo in sodelovanje.
Celotno doživljanje mi je prineslo nov uvid v moje trenutno čustveno stanje in zavedala sem se, kako me to spremlja celo življenje. Skulptura, ki sem jo v temi oblikovala tako spontano in brez kakršnekoli namere ali cilja, je predstavila mojo globoko ranjenost, ki sem jo doživela v otroštvu in katere posledice nosim v sedanjost. Prav neverjetno se mi je zdelo, da je naša podzavest tako modra,
da se hoče te »navlake« znebiti in da izkoristi prav vsak trenutek, da nas bi ozavestila, da lahko to naredimo. Ko sem kasneje v krogu mojih sošolcev poslušala njihove občutke, misli in besede, ki so se jim porajale ob gledanju mojega izdelka, sem bila šokirana in hkrati me je neka notranja sila priganjala, da se lahko prav tega osvobodim tukaj in zdaj, da sem v varnem okolju, v sočutnem sprejemanju v vsem, kar sem. Izdihala sem tesnobo, ki je tlačila moje prsi in nato je prišel val žalosti, ki se kar ni končal. Jok me je preplavil in se povzpel v krčevito hlipanje in na koncu v očiščevalne solze, ki so odnesle še zadnje (upam) ostanke nekdanje krute preteklosti.
Naslednji dan sem se počutila prerojeno in moja čutila sem neizmerno hvaležnost do vseh udeleženih.
To sem ponovno lahko izrazila pri maši tako, da sem si dovolila narediti prav tisto, kar mi je v danem trenutku sporočalo srce. Všeč mi je, da je bila dana možnost, da narediš tako kot čutiš in da ni nič narobe/prav brez predsodkov. Ta način mi je zagotovil popolno varnost, da sem lahko to kar sem.


Ni komentarjev:

Objavite komentar