Občutek sramu

Ko se vrnemo nazaj k sebi, začnemo odkrivati marsikatere potlačene in nepoznane občutke, čustva. Kaj vse se skriva v nas?! Naši neodkriti zakladi, ki so lahko zelo prijetni, ali pa tudi zelo neprijetni. Med neprijetne spada tudi občutek sramu. In tokrat se malo ustavimo ob tem težjem in neprijetnem občutku. Ljubezen ne pozna sramu - kaj mislite o tem? Bi se strinjali? Jaz se vsekakor strinjam, saj brezpogojna ljubezen sprejema in daje prostor vsemu. Kaj je sploh občutek sramu in kako ga prepoznamo, pa nam bo povedala Eva. 

Foto: Ana Bodnar

Eva, kaj misliš o zgornji trditvi, da ljubezen ne pozna sramu?

»Seveda pozna! Ljubezen pozna vsa čustva in pomeni sprejemanje tudi v sramu.«

Kdaj pa se nam ta občutek sramu pojavi?

»Sram je vsekakor čustvo, ki govori o naši najgloblji ranljivosti. Ob sramu se nam najbolj v ospredje postavljajo vprašanja: sem dovolj dobra takšna kakršna sem? Ali sem dovolj, da bi bila vredna ljubezni? Ali bom pripadala, tudi ko razkrijem tiste dele sebe, ki jih drugače ne maram? Vsakdo nosi v sebi nekaj, kar mu ni všeč, nekaj česar ne sprejema in ko se z nekom srečamo v odnosu in se nam pojavijo vprašanja, če smo dovolj dobri, takrat se srečamo s sramom in z našo največjo ranljivostjo.«

Kako pa bi lahko definirali sram? Obstaja definicija sramu?

» Priznam, da ne znam definirati sram in tega me je pošteno sram :) Teorije in definicije mi nikoli niso bile blizu, vem pa kako se ga občuti. To pa pozate tudi ostali. Vsi se spomnimo, ko smo bili kregani in smo se počutili popolnoma neprimerne, ko smo se srečali z našo simpatijo in so naša lička postala rdeča, mi pa smo gledali v tla. Sram je mehanizem, ki je del razvoja vsakega otroka. Pove nam, kaj delamo prav in kaj ne. Tam, kjer nas bo oblil sram, se bomo ustavili. Jaz osebno sram najbolj zaznam v vprašanju: Ali sem vredna ljubezni, kljub....? Ali nas bo mami objela, ko bomo razbili družinsko vazo ali pa bomo vsi jokali zaradi vaze?

Potem lahko rečeš, da je sram dejansko povezan tudi z drugimi občutki?

»Povezan je z vsem najhujšim, kar mislim, da sem. Pri odnosih, ki so nam najbližji, je največ strahu, največja ranljivost in tudi največ sramu. Sram je povezan s krivdo, z gnusom, s strahom,... Gre za temeljna vprašanja pripadnosti...Kako zelo boleče je to? Tam, kjer si pustimo najbližje tudi najbolj boli in je lahko največ sramu. Običajno je to najbolj razvidno v času zaljubljenosti. Kjer se nam popolnoma vse postavi pod vprašaj...Ali me bo še imel rad/ imela rada, ko bo odkril/-a tudi ta del mene?

Sram se pojavlja na vseh področjih - tako tudi npr ob kakem nastopanju ali javnem delovanju, v službi – povsod, kjer snamamo maske, kjer delujemo iz sebe, kjer kažemo dele sebe ali pa imamo masko ravno zato, ker se bojimo, da brez nje ne bomo dovolj dobri.

Foto: Laura Williams

Ti sicer delaš s čustvi, ampak kljub vsemu si tudi človek in zato lahko tudi tebe vprašam, kdaj se pa pri tebi najbolj pojavi občutek sramu?

»Ja seveda, tudi jaz doživljam cel spekter čustev in se kdaj kje tudi izgubim... npr. v sramu :) Sram, ki je za mene največji izziv, se pojavi ravno v zaljubljenosti in pri navezovanju intimnosti, tudi spolnosti, ko se prvič in vsakič znova razgališ – z vsem kar si.«

Kdaj pa se sram razvije, kje ga največkrat najdemo?

»Sram je čisto razvojno čustvo. Najdemo ga povsod, v vsaki družini. Otroci spoznavajo sram okoli 2. leta, odrasli pa imamo že utečene vzorce, kako se s sramom rokujemo pri »naši hiši.« V družinah, kjer je nasilje, žaljenje, kritike, zlorabe, skrivnosti, tam ima tudi sram posebno mesto. Sram ostane rana tudi v odraslosti, mehanizem, ki pove kaj je prav in kaj ne, je okvarjen. V odraslosti smo potem, kar že prepričani, da smo res vedno mi za vse krivi in sprejeli, da nismo vredni ljubezni ali pa se kar naprej sramotimo in čakamo, da nas bo kdo ustavil. Otrok nima izhoda, sprejme kar ga doma naučijo oz. nenaučijo. Če nas ne naučijo strategij spoprijemanja s sramom, potem se zanesemo nase in razvijemo načine, da s tem preživimo in nosimo to s sabo tudi v odraslosti.«

In kaj lahko naredimo s tem občutkom sramu, ko se pojavi?

»Sram verjamem, da je za mnoge zelo neprijetno čustvo, ki pa je vseeno najlepše darilo. Takrat smo najbolj ranljivi, smo v stiku z najglobjimi deli sebe, takrat se počutimo kot nebogljeni otroci – smo iskreni in pristni. Če razumemo, da je zadaj za vsem tem sramom vedno samo vprašanje: Ali bom dovolj dobra tudi, ko se bom npr. slekla, ko bo tvegala ali bo oseba komentirala moj videz ali ne in ali me bo imela rada tudi če nimam manekenske postave; potem vemo, da smo ob nekomu, kjer nam je mar. V temu občutku lahko najdemo nekaj lepega, najdemo termostat za to, koliko smo pripravljeni tvegati ob nekomu. Takrat smo v stiku s sabo, s svojimi strahovi, s svojo željo po pripadnosti. Hkrati, ko to razumemo, pa smo sposobni sebi dati to potrditev, to ljubezen, ki smo jo lačni in po kateri hrepenimo. Ja smo čisto ok, taki kot smo in ja tudi taki nekam pripadamo.«

Foto: Anton Ostlund

In kaj lahko rečeš za zaključek?

»Sram je tam, kjer je tudi poligon za kritike in tisti deli nas, ki niso vidni vsem. Želim reči ,da so točno vsi naši deli zanimivi, enkratni, naši in vredni smo najboljšega. Imamo samo eno življenje in hočemo ga nazaj :)Ta čustva in občutki pridejo in minejo, življenje pa je tukaj in zdaj. Dajmo si dovoljenje, da ga zaživimo.«

In naj ob tem še sama zaključim z mislijo,da so čustva in občutki naši učitelji, ki pa jih lahko upravljamo v takšni meri,da nam pomagajo hoditi skozi življenje.Tako prijetni kot neprijetni - pa srečno pri srečevanju z vsem, kar nosimo v sebi. 

Nazaj k sebi

»Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z obrazi obrnjeni v tla, nihče nikogar ne pozna…« Poznamo to zelo zgovorno pesem Nece Falk, ne? Dejansko nam te besede ponazarjajo sliko današnjega človeštva, odnosov. Kaj mislite? Sama ob tem čutim prestrašenost: »joj,a res živimo drug mimo drugega, predvsem pa mimo sebe? Znamo sploh še biti pristni, se zavedamo kje smo in kdo smo?« In o tem sva se pogovarjali Eva in Alena. 

Foto: Leodileo

Eva  pravi: »želim svojo okolico ozaveščati o bistvu našega življenja,o zavedanju sebe.«  Alena pa predstavljam današnji »nestrokovni« svet, predstavnica oseb, ki želijo osebnostno rasti in najti ter ohraniti zavedanje sebe in odnosov.

»Kot psihoterapevtka opažam, kako veliko ljudi v obupani želji stremi k temu, da bi bilo nekaj drugače in se oprijemajo vsake »rešilne bilke«, ki se ponudi. V obliki knjig in priročnikov za srečno življenje in o pozitivnih afirmacijah.Ob tem ostaja vprašanje, koliko nam dejansko te stvari res pomagajo, koliko pa je to le nekaj, česar se oklepamo v upanju po boljši prihodnosti.« Ker za vsakim takim obupanim iskanjem, ko smo oddaljeni sami od sebe, se dejansko skriva pomanjkanje samozavesti. Ko ne zaupamo sami vase predvsem zato, ker smo bili tako naučeni; ker so bile naše želje poteptane ali zgolj zavrnjene že v zgodnjih otroških letih. In to nam lahko ponazori zgodbica:

Mali slonček je bil že od majhnega privezan na vrv. Nekajkrat je poskusil da bi to vrv pretrgal, a mu ni uspelo. Ostal je v oklepih vrvi in sprejel, da mora biti tam, kjer je in je sprejel svojo nemoč. Vzel jo je kot popotnico v odraslost. Ko je odrasel, je obstal na istem mestu in privezan na isto vrv, le da je bila sedaj le vrvica v primerjavi z močjo, ki jo kot odrasel slon ima v sebi. Seveda se te moči ne zaveda. Še vedno stoji na istem mestu, saj je zdaj tja zvezan z vrvjo in vsemi svojimi neuspelimi poskusi, prepričanji in podobam o sebi. Nihče mu ni pokazal, povedal, da zmore drugače, da je vreden več in da je močnejši kot misli.

In potem se jaz, ki nimam strokovne podlage vprašam, če se kdaj počutimo kot tale mali slonček? Verjamem, da se in priznam, da se tudi jaz. Želim se zavedati sebe, a si sama postavljam omejitve, ker ne trenutke ne zaupam dovolj vase in ker sem bila tako naučena. In vse to zato, ker sem polna dvomov in strahov, ki jih nosim s sabo. Če se s terapevtskega vidika ustavimo ob vprašanju  kako v vsem tem najti sebe, bomo dobili odgovor, da moramo sprejeti vse kar dejansko smo, kar čutimo.

Kako najti moč za kreiranje dnevov, za kreiranje samega sebe? Kako se ob tej misli počutim? Lahko sprejmem svojo prestrašenost? Lahko sprejmem vse, kar mi telo sporoča? Telo nam vedno govori resnico in nam sporoča ogromno, a mu moramo znati prisluhniti. Sprejeti svoje občutke, sprejeti, da sem nemočna, sprejeti, da sem jezna zaradi vsega, kar mi je bilo privzgojeno, sprejeti, da sem jezna nase. Občutki, če si jih priznamo, so tisti, ki nas vračajo k sebi.

Pa se znamo ustaviti in prisluhniti občutkom? Kaj mi telo sedajle sporoča, ko to berem? Sem prestrašena? Jezna? Sem vesela, ker sem odkrila nekaj, kar me nagovarja? Ok,zavedam se občutkov, pa lahko zdržim s tem, kar čutim? Ali skušam odriniti to, ker mislim, da nimam prav nobenega razloga za tako počutje? Ja, lahko sem jezna, lahko sem prestrašena, lahko sem točno to, kar čutim. Pomembno je, da to samo sprejmem in že sem v stiku s sabo, imam zavedanje, da sem na poti k sebi. Na ta način spoznavam sebe in odkrivam, kaj se skriva globoko v moji podzavesti. Vprašamo se lahko, kaj je tisto, kar pa vpliva na nas, da ostajamo na mestu in kaj se skriva globoko v nas. Ko začnemo odkrivati vse, kar nosimo v sebi, počasi prihajamo do spoznanja, da smo pravzaprav čudoviti, da smo edinstveni in si vsak dan bolj svobodno lahko rečemo, kako zelo se imamo radi in si tudi verjamemo.

Foto: Steffi Au

A pot do tega je dolga in včasih trnova. Naše iskanje je skrivnostno in polno čeri, a ravno to je tisto, kar daje življenju mavričnost. Sočutje do sebe in do vseh svojih padcev in vzponov in do sebe kot celote. Vse te misli sem lahko spoznala že ob enem pogovoru z Evo.

Pravi, da jo je k projektu, ki ga pripravlja, nagovoril facebook prepir, kjer so se valila mnenja ali afirmacije delujejo ali ne. In Eva pravi, da seveda delujejo, a šele ko velik del podzavesti postane svet, ki ga lahko upravljamo. Moramo spoznati svojo notranjost, da lahko oblikujemo pozitivne afirmacije, s pozitivnim vibracijami. Dokler si z gnilo notranjostjo govorimo še tako pozitivne besede, se bomo vedno znova razočarali, se bomo krivili, kako nam spet ni uspelo in kako smo zapravili še en poskus in se z zadnjimi močmi oklepali novega upanja. Vsaka pozitivna afirmacija, ki je bila izgovorjena, je zavibrirala napačno, ker sami sebi nismo verjeli. Pomembno je delo na sebi, tako zelo pomembno, da ne moremo, da ne bi rastli. Čustva, energije, nekaj več kot fizično telo, so stvari, ki obstajajo, vprašanje je le, če se odločimo, da jim bomo posvečali pozornost.

In naj ob tem zaključiva z mislijo  Alberta Einsteina: »Človek obdan z dejstvi,ki si ne dovoli nobenega presenečenja,  nobenega intuitivnega prebliska, nobene velike hipoteze, nobenega tveganja, je zaklenjen v zaporniško celico.Tudi nevednost ne more varneje zapečatiti uma.«