»Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z
obrazi obrnjeni v tla, nihče nikogar ne pozna…« Poznamo to zelo zgovorno pesem
Nece Falk, ne? Dejansko nam te besede ponazarjajo sliko današnjega človeštva,
odnosov. Kaj mislite? Sama ob tem čutim prestrašenost: »joj,a res živimo drug
mimo drugega, predvsem pa mimo sebe? Znamo sploh še biti pristni, se zavedamo
kje smo in kdo smo?« In o tem sva se pogovarjali Eva in Alena.
Foto: Leodileo
Eva
pravi: »želim svojo okolico ozaveščati o bistvu našega življenja,o zavedanju
sebe.« Alena pa predstavljam današnji
»nestrokovni« svet, predstavnica oseb, ki želijo osebnostno rasti in najti ter
ohraniti zavedanje sebe in odnosov.
»Kot psihoterapevtka opažam, kako
veliko ljudi v obupani želji stremi k temu, da bi bilo nekaj drugače in se
oprijemajo vsake »rešilne bilke«, ki se ponudi. V obliki knjig in priročnikov
za srečno življenje in o pozitivnih afirmacijah.Ob tem ostaja vprašanje, koliko
nam dejansko te stvari res
pomagajo, koliko pa je to le nekaj, česar se oklepamo v upanju po boljši
prihodnosti.« Ker za vsakim takim obupanim iskanjem, ko smo oddaljeni sami od
sebe, se dejansko skriva pomanjkanje samozavesti. Ko ne zaupamo sami vase
predvsem zato, ker smo bili tako naučeni; ker so bile naše želje poteptane ali
zgolj zavrnjene že v zgodnjih otroških letih. In to nam lahko ponazori
zgodbica:
Mali slonček je bil že od majhnega
privezan na vrv. Nekajkrat je poskusil da bi to vrv pretrgal, a mu ni uspelo.
Ostal je v oklepih vrvi in sprejel, da mora biti tam, kjer je in je sprejel
svojo nemoč. Vzel jo je kot popotnico v odraslost. Ko je odrasel, je obstal na
istem mestu in privezan na isto vrv, le da je bila sedaj le vrvica v primerjavi
z močjo, ki jo kot odrasel slon ima v sebi. Seveda se te moči ne zaveda. Še
vedno stoji na istem mestu, saj je zdaj tja zvezan z vrvjo in vsemi svojimi
neuspelimi poskusi, prepričanji in podobam o sebi. Nihče mu ni pokazal, povedal,
da zmore drugače, da je vreden več in da je močnejši kot misli.
In potem se jaz, ki nimam strokovne
podlage vprašam, če se kdaj počutimo kot tale mali slonček? Verjamem, da se in
priznam, da se tudi jaz. Želim se zavedati sebe, a si sama postavljam omejitve,
ker ne trenutke ne zaupam dovolj vase in ker sem bila tako naučena. In vse to
zato, ker sem polna dvomov in strahov, ki jih nosim s sabo. Če se s
terapevtskega vidika ustavimo ob vprašanju kako
v vsem tem najti sebe, bomo dobili odgovor, da moramo sprejeti vse kar dejansko
smo, kar čutimo.
Kako najti moč za kreiranje dnevov, za
kreiranje samega sebe? Kako se ob tej misli počutim? Lahko sprejmem svojo
prestrašenost? Lahko sprejmem vse, kar mi telo sporoča? Telo nam vedno govori
resnico in nam sporoča ogromno, a mu moramo znati prisluhniti. Sprejeti svoje
občutke, sprejeti, da sem nemočna, sprejeti, da sem jezna zaradi vsega, kar mi
je bilo privzgojeno, sprejeti, da sem jezna nase. Občutki, če si jih priznamo,
so tisti, ki nas vračajo k sebi.
Pa se znamo ustaviti in prisluhniti
občutkom? Kaj mi telo sedajle sporoča, ko to berem? Sem prestrašena? Jezna? Sem
vesela, ker sem odkrila nekaj, kar me nagovarja? Ok,zavedam se občutkov, pa
lahko zdržim s tem, kar čutim? Ali skušam odriniti to, ker mislim, da nimam
prav nobenega razloga za tako počutje? Ja, lahko sem jezna, lahko sem
prestrašena, lahko sem točno to, kar čutim. Pomembno je, da to samo sprejmem in
že sem v stiku s sabo, imam zavedanje, da sem na poti k sebi. Na ta način
spoznavam sebe in odkrivam, kaj se skriva globoko v moji podzavesti. Vprašamo
se lahko, kaj je tisto, kar pa vpliva na nas, da ostajamo na mestu in kaj se
skriva globoko v nas. Ko začnemo odkrivati vse, kar nosimo v sebi, počasi
prihajamo do spoznanja, da smo pravzaprav čudoviti, da smo edinstveni in si
vsak dan bolj svobodno lahko rečemo, kako zelo se imamo radi in si tudi
verjamemo.
Foto: Steffi Au
A pot do tega je dolga in včasih
trnova. Naše iskanje je skrivnostno in polno čeri, a ravno to je tisto, kar
daje življenju mavričnost. Sočutje
do sebe in do vseh svojih padcev in vzponov in do sebe kot celote. Vse te misli
sem lahko spoznala že ob enem pogovoru z Evo.
Pravi, da jo je k projektu, ki ga
pripravlja, nagovoril facebook prepir, kjer so se valila mnenja ali afirmacije
delujejo ali ne. In Eva pravi, da seveda delujejo, a šele ko velik del
podzavesti postane svet, ki ga lahko upravljamo. Moramo spoznati svojo
notranjost, da lahko oblikujemo pozitivne afirmacije, s pozitivnim vibracijami.
Dokler si z gnilo notranjostjo govorimo še tako pozitivne besede, se bomo vedno
znova razočarali, se bomo krivili, kako nam spet ni uspelo in kako smo
zapravili še en poskus in se z zadnjimi močmi oklepali novega upanja. Vsaka
pozitivna afirmacija, ki je bila izgovorjena, je zavibrirala napačno, ker sami
sebi nismo verjeli. Pomembno je delo na sebi, tako zelo pomembno, da ne moremo,
da ne bi rastli. Čustva, energije, nekaj več kot fizično telo, so stvari, ki
obstajajo, vprašanje je le, če se odločimo, da jim bomo posvečali pozornost.
In naj ob tem zaključiva z
mislijo Alberta Einsteina:
»Človek obdan z dejstvi,ki si ne dovoli nobenega presenečenja, nobenega intuitivnega prebliska,
nobene velike hipoteze, nobenega tveganja, je zaklenjen v zaporniško
celico.Tudi nevednost ne more varneje zapečatiti uma.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar