torek, 17. marec 2015

Nazaj k sebi

»Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z obrazi obrnjeni v tla, nihče nikogar ne pozna…« Poznamo to zelo zgovorno pesem Nece Falk, ne? Dejansko nam te besede ponazarjajo sliko današnjega človeštva, odnosov. Kaj mislite? Sama ob tem čutim prestrašenost: »joj,a res živimo drug mimo drugega, predvsem pa mimo sebe? Znamo sploh še biti pristni, se zavedamo kje smo in kdo smo?« In o tem sva se pogovarjali Eva in Alena. 

Foto: Leodileo

Eva  pravi: »želim svojo okolico ozaveščati o bistvu našega življenja,o zavedanju sebe.«  Alena pa predstavljam današnji »nestrokovni« svet, predstavnica oseb, ki želijo osebnostno rasti in najti ter ohraniti zavedanje sebe in odnosov.

»Kot psihoterapevtka opažam, kako veliko ljudi v obupani želji stremi k temu, da bi bilo nekaj drugače in se oprijemajo vsake »rešilne bilke«, ki se ponudi. V obliki knjig in priročnikov za srečno življenje in o pozitivnih afirmacijah.Ob tem ostaja vprašanje, koliko nam dejansko te stvari res pomagajo, koliko pa je to le nekaj, česar se oklepamo v upanju po boljši prihodnosti.« Ker za vsakim takim obupanim iskanjem, ko smo oddaljeni sami od sebe, se dejansko skriva pomanjkanje samozavesti. Ko ne zaupamo sami vase predvsem zato, ker smo bili tako naučeni; ker so bile naše želje poteptane ali zgolj zavrnjene že v zgodnjih otroških letih. In to nam lahko ponazori zgodbica:

Mali slonček je bil že od majhnega privezan na vrv. Nekajkrat je poskusil da bi to vrv pretrgal, a mu ni uspelo. Ostal je v oklepih vrvi in sprejel, da mora biti tam, kjer je in je sprejel svojo nemoč. Vzel jo je kot popotnico v odraslost. Ko je odrasel, je obstal na istem mestu in privezan na isto vrv, le da je bila sedaj le vrvica v primerjavi z močjo, ki jo kot odrasel slon ima v sebi. Seveda se te moči ne zaveda. Še vedno stoji na istem mestu, saj je zdaj tja zvezan z vrvjo in vsemi svojimi neuspelimi poskusi, prepričanji in podobam o sebi. Nihče mu ni pokazal, povedal, da zmore drugače, da je vreden več in da je močnejši kot misli.

In potem se jaz, ki nimam strokovne podlage vprašam, če se kdaj počutimo kot tale mali slonček? Verjamem, da se in priznam, da se tudi jaz. Želim se zavedati sebe, a si sama postavljam omejitve, ker ne trenutke ne zaupam dovolj vase in ker sem bila tako naučena. In vse to zato, ker sem polna dvomov in strahov, ki jih nosim s sabo. Če se s terapevtskega vidika ustavimo ob vprašanju  kako v vsem tem najti sebe, bomo dobili odgovor, da moramo sprejeti vse kar dejansko smo, kar čutimo.

Kako najti moč za kreiranje dnevov, za kreiranje samega sebe? Kako se ob tej misli počutim? Lahko sprejmem svojo prestrašenost? Lahko sprejmem vse, kar mi telo sporoča? Telo nam vedno govori resnico in nam sporoča ogromno, a mu moramo znati prisluhniti. Sprejeti svoje občutke, sprejeti, da sem nemočna, sprejeti, da sem jezna zaradi vsega, kar mi je bilo privzgojeno, sprejeti, da sem jezna nase. Občutki, če si jih priznamo, so tisti, ki nas vračajo k sebi.

Pa se znamo ustaviti in prisluhniti občutkom? Kaj mi telo sedajle sporoča, ko to berem? Sem prestrašena? Jezna? Sem vesela, ker sem odkrila nekaj, kar me nagovarja? Ok,zavedam se občutkov, pa lahko zdržim s tem, kar čutim? Ali skušam odriniti to, ker mislim, da nimam prav nobenega razloga za tako počutje? Ja, lahko sem jezna, lahko sem prestrašena, lahko sem točno to, kar čutim. Pomembno je, da to samo sprejmem in že sem v stiku s sabo, imam zavedanje, da sem na poti k sebi. Na ta način spoznavam sebe in odkrivam, kaj se skriva globoko v moji podzavesti. Vprašamo se lahko, kaj je tisto, kar pa vpliva na nas, da ostajamo na mestu in kaj se skriva globoko v nas. Ko začnemo odkrivati vse, kar nosimo v sebi, počasi prihajamo do spoznanja, da smo pravzaprav čudoviti, da smo edinstveni in si vsak dan bolj svobodno lahko rečemo, kako zelo se imamo radi in si tudi verjamemo.

Foto: Steffi Au

A pot do tega je dolga in včasih trnova. Naše iskanje je skrivnostno in polno čeri, a ravno to je tisto, kar daje življenju mavričnost. Sočutje do sebe in do vseh svojih padcev in vzponov in do sebe kot celote. Vse te misli sem lahko spoznala že ob enem pogovoru z Evo.

Pravi, da jo je k projektu, ki ga pripravlja, nagovoril facebook prepir, kjer so se valila mnenja ali afirmacije delujejo ali ne. In Eva pravi, da seveda delujejo, a šele ko velik del podzavesti postane svet, ki ga lahko upravljamo. Moramo spoznati svojo notranjost, da lahko oblikujemo pozitivne afirmacije, s pozitivnim vibracijami. Dokler si z gnilo notranjostjo govorimo še tako pozitivne besede, se bomo vedno znova razočarali, se bomo krivili, kako nam spet ni uspelo in kako smo zapravili še en poskus in se z zadnjimi močmi oklepali novega upanja. Vsaka pozitivna afirmacija, ki je bila izgovorjena, je zavibrirala napačno, ker sami sebi nismo verjeli. Pomembno je delo na sebi, tako zelo pomembno, da ne moremo, da ne bi rastli. Čustva, energije, nekaj več kot fizično telo, so stvari, ki obstajajo, vprašanje je le, če se odločimo, da jim bomo posvečali pozornost.

In naj ob tem zaključiva z mislijo  Alberta Einsteina: »Človek obdan z dejstvi,ki si ne dovoli nobenega presenečenja,  nobenega intuitivnega prebliska, nobene velike hipoteze, nobenega tveganja, je zaklenjen v zaporniško celico.Tudi nevednost ne more varneje zapečatiti uma.«

Ni komentarjev:

Objava komentarja