ponedeljek, 30. marec 2015

Občutek sramu

Ko se vrnemo nazaj k sebi, začnemo odkrivati marsikatere potlačene in nepoznane občutke, čustva. Kaj vse se skriva v nas?! Naši neodkriti zakladi, ki so lahko zelo prijetni, ali pa tudi zelo neprijetni. Med neprijetne spada tudi občutek sramu. In tokrat se malo ustavimo ob tem težjem in neprijetnem občutku. Ljubezen ne pozna sramu - kaj mislite o tem? Bi se strinjali? Jaz se vsekakor strinjam, saj brezpogojna ljubezen sprejema in daje prostor vsemu. Kaj je sploh občutek sramu in kako ga prepoznamo, pa nam bo povedala Eva. 

Foto: Ana Bodnar

Eva, kaj misliš o zgornji trditvi, da ljubezen ne pozna sramu?
»Seveda pozna! Ljubezen pozna vsa čustva in pomeni sprejemanje tudi v sramu.«

Kdaj pa se nam ta občutek sramu pojavi?
»Sram je vsekakor čustvo, ki govori o naši najgloblji ranljivosti. Ob sramu se nam najbolj v ospredje postavljajo vprašanja: sem dovolj dobra takšna kakršna sem? Ali sem dovolj, da bi bila vredna ljubezni? Ali bom pripadala, tudi ko razkrijem tiste dele sebe, ki jih drugače ne maram? Vsakdo nosi v sebi nekaj, kar mu ni všeč, nekaj česar ne sprejema in ko se z nekom srečamo v odnosu in se nam pojavijo vprašanja, če smo dovolj dobri, takrat se srečamo s sramom in z našo največjo ranljivostjo.«

Kako pa bi lahko definirali sram? Obstaja definicija sramu?
» Priznam, da ne znam definirati sram in tega me je pošteno sram :) Teorije in definicije mi nikoli niso bile blizu, vem pa kako se ga občuti. To pa pozate tudi ostali. Vsi se spomnimo, ko smo bili kregani in smo se počutili popolnoma neprimerne, ko smo se srečali z našo simpatijo in so naša lička postala rdeča, mi pa smo gledali v tla. Sram je mehanizem, ki je del razvoja vsakega otroka. Pove nam, kaj delamo prav in kaj ne. Tam, kjer nas bo oblil sram, se bomo ustavili. Jaz osebno sram najbolj zaznam v vprašanju: Ali sem vredna ljubezni, kljub....? Ali nas bo mami objela, ko bomo razbili družinsko vazo ali pa bomo vsi jokali zaradi vaze?

Potem lahko rečeš, da je sram dejansko povezan tudi z drugimi občutki?
»Povezan je z vsem najhujšim, kar mislim, da sem. Pri odnosih, ki so nam najbližji, je največ strahu, največja ranljivost in tudi največ sramu. Sram je povezan s krivdo, z gnusom, s strahom,... Gre za temeljna vprašanja pripadnosti...Kako zelo boleče je to? Tam, kjer si pustimo najbližje tudi najbolj boli in je lahko največ sramu. Običajno je to najbolj razvidno v času zaljubljenosti. Kjer se nam popolnoma vse postavi pod vprašaj...Ali me bo še imel rad/ imela rada, ko bo odkril/-a tudi ta del mene?
Sram se pojavlja na vseh področjih - tako tudi npr ob kakem nastopanju ali javnem delovanju, v službi – povsod, kjer snamamo maske, kjer delujemo iz sebe, kjer kažemo dele sebe ali pa imamo masko ravno zato, ker se bojimo, da brez nje ne bomo dovolj dobri.

Foto: Laura Williams

Ti sicer delaš s čustvi, ampak kljub vsemu si tudi človek in zato lahko tudi tebe vprašam, kdaj se pa pri tebi najbolj pojavi občutek sramu?
»Ja seveda, tudi jaz doživljam cel spekter čustev in se kdaj kje tudi izgubim... npr. v sramu :) Sram, ki je za mene največji izziv, se pojavi ravno v zaljubljenosti in pri navezovanju intimnosti, tudi spolnosti, ko se prvič in vsakič znova razgališ – z vsem kar si.«

Kdaj pa se sram razvije, kje ga največkrat najdemo?
»Sram je čisto razvojno čustvo. Najdemo ga povsod, v vsaki družini. Otroci spoznavajo sram okoli 2. leta, odrasli pa imamo že utečene vzorce, kako se s sramom rokujemo pri »naši hiši.« V družinah, kjer je nasilje, žaljenje, kritike, zlorabe, skrivnosti, tam ima tudi sram posebno mesto. Sram ostane rana tudi v odraslosti, mehanizem, ki pove kaj je prav in kaj ne, je okvarjen. V odraslosti smo potem, kar že prepričani, da smo res vedno mi za vse krivi in sprejeli, da nismo vredni ljubezni ali pa se kar naprej sramotimo in čakamo, da nas bo kdo ustavil. Otrok nima izhoda, sprejme kar ga doma naučijo oz. nenaučijo. Če nas ne naučijo strategij spoprijemanja s sramom, potem se zanesemo nase in razvijemo načine, da s tem preživimo in nosimo to s sabo tudi v odraslosti.«

In kaj lahko naredimo s tem občutkom sramu, ko se pojavi?
»Sram verjamem, da je za mnoge zelo neprijetno čustvo, ki pa je vseeno najlepše darilo. Takrat smo najbolj ranljivi, smo v stiku z najglobjimi deli sebe, takrat se počutimo kot nebogljeni otroci – smo iskreni in pristni. Če razumemo, da je zadaj za vsem tem sramom vedno samo vprašanje: Ali bom dovolj dobra tudi, ko se bom npr. slekla, ko bo tvegala ali bo oseba komentirala moj videz ali ne in ali me bo imela rada tudi če nimam manekenske postave; potem vemo, da smo ob nekomu, kjer nam je mar. V temu občutku lahko najdemo nekaj lepega, najdemo termostat za to, koliko smo pripravljeni tvegati ob nekomu. Takrat smo v stiku s sabo, s svojimi strahovi, s svojo željo po pripadnosti. Hkrati, ko to razumemo, pa smo sposobni sebi dati to potrditev, to ljubezen, ki smo jo lačni in po kateri hrepenimo. Ja smo čisto ok, taki kot smo in ja tudi taki nekam pripadamo.«

Foto: Anton Ostlund

In kaj lahko rečeš za zaključek?
»Sram je tam, kjer je tudi poligon za kritike in tisti deli nas, ki niso vidni vsem. Želim reči ,da so točno vsi naši deli zanimivi, enkratni, naši in vredni smo najboljšega. Imamo samo eno življenje in hočemo ga nazaj :)Ta čustva in občutki pridejo in minejo, življenje pa je tukaj in zdaj. Dajmo si dovoljenje, da ga zaživimo.«

In naj ob tem še sama zaključim z mislijo,da so čustva in občutki naši učitelji, ki pa jih lahko upravljamo v takšni meri,da nam pomagajo hoditi skozi življenje.Tako prijetni kot neprijetni - pa srečno pri srečevanju z vsem, kar nosimo v sebi. 


Ni komentarjev:

Objava komentarja