Zaupanje

SANDRA IN EVA

Z zaupanjem se srečamo že v našem otroštvu. Nimamo izbire, kot da zaupamo svojim staršem ter kasneje okolici. Zaupati moramo, če želimo sploh krmariti svoje jadro v toku nepredvidljivega življenja. Kaj pa zaupanje vase, torej samozaupanje, je pomembno? Na to in na ostala vprašanja bo odgovorila Eva.

Eva, povej mi, kako bi ti opisala pojem zaupanja ali kaj zate predstavlja/pomeni zaupanje?

Zaupanje govori o veri, o svobodi, o sproščenosti, čeprav nas večina ob zaupanju pomisli še na tveganje, razočaranje, prevare in strah. Tako zelo noro je preživeti v svetu, kjer nas je strah zaupati. Seveda si velikokrat zagotovimo, predvsem v partnerstvu, da si popolnoma zaupamo, ampak ali je res tako? Ali je pod tem zagotovilom en ogromen strah? Z nobenim čutenjem ni nič narobe in je popolnoma normalno, v odnosu, ki nam nekaj pomeni, občutiti tudi strah, ampak zaupanje pomeni, da verjamemo v osebo. Zaupanje pomeni, da ko partner odide od nas, ali pa naš sin, hčerka, da lahko rečemo: »Zaupam ti. Ne vem kaj ti bo danes prinesel dan in kje vse boš na preizkušnji, a verjamem vate, v tvoj pogum, v tvojo moč, v tvojo možnost presoje in v tvoje odločitve.« Če dobro razmislimo, to pomeni zaupanje vase. Zaupam si, da sem izbrala partnerja, ki mu lahko zaupam, da sem sinu/hčerki privzgojila, kar je za ta svet potrebno in ji lahko zaupam. Zaupanje v druge, govori pravzaprav o zaupanju vase.

Ljudje imamo različno stopnjo zaupanja v druge ljudi. Kaj meniš, zakaj je temu tako in od česa je to odvisno?

Neverjetno je to, da ljudje velikokrat projeciramo svoje strahove, v druge ljudi. Nekateri imamo za sabo bolj in nekateri manj boleče izkušnje. Umetnost je zaupati ljudem, če pa imate za sabo zgodovino prevar in izdaj. Z vsako tako izkušnjo se krepi strah v ljudi in se krha občutek lastne vrednosti. Nekateri se zelo dobro zavedajo, da ne želijo nikoli več zaupati, nekateri trdijo, da malo lahko zaupajo, ampak da 100% nisi nikoli. Vse to je mogoče celo res, a vse to govori prej o strahu, kot pa o zaupanju.

Vedno govorimo o zaupanju in s tem mislimo predvsem na zaupanje navzven. Kaj pa zaupanje vase, torej samozaupanje? Naj ne bi bilo to še bolj pomembno?

Zaupanje v druge ljudi ali zaupanje v zunanji svet, govori najprej o temu koliko lahko zaupamo sami vase in kot si omenila že v uvodu, zaupanje govori o temu, koliko smo lahko zaupali svojim staršem. Tam smo dobili podlago za vero, za ustvarjanje koncepta o svetu, o temu ali je to prostor vreden zaupanja in varnosti ali pa je ta svet poln izdaj in razočaranj. Otrok mora zaupati, da bo mami prišla nazaj, ko gre v drug prostor in mora zaupati, da bo oče mamo imel rad. To pomeni, da sem jaz, kot otrok na varnem in da lahko razvijem eno temeljno zaupanje. Če sem jaz na varnem in če je svet okoli mene varen, če mi mami in oči zaupata, potem si upam poizkusiti. Vsak poizkus pa je nova izkušnja, ki krepi moje samozaupanje.

Se ti zdi, da ljudje, ki imajo globoko samozaupanje, to tudi kažejo nazven? Kako bi ti opisala nekoga, ki ima polno zaupanje vase?

Nekdo, ki ima veliko zaupanja vase in v svet, bo zagotovo imel precej manj strahov, kot pa oseba, ki nima tega zaupanja. Hoditi po svetu v nenehnem strahu, je naporno in vsaka situacija, vsak odnos zna biti negotov. Mogoče bi po tem prepoznala samozaupanje. Jaz vem, da je pri meni zaupanje pogojeno tudi s situacijami in obdobjem v katerem sem. Kadar se zvrsti par dogodkov, ki pri meni načnejo strah, se začnem spraševati, ali je ta oseba sploh iskrena. Kaj pa če je bilo neiskreno že vse za pol leta nazaj :) Tukaj smo ženske še toliko bolj senzitivne, ker nam vsaka prevara vzame še zaupanje za nazaj. Vsakokrat pa se zavem, da me je takrat noro strah in ko se soočim s strahom, ugotovim, da je strah posledica preteklih slabih izkušenj in ne tega odnosa tukaj.

Lahko predlagaš par preprostih napotkov ali korakov, kako bi lahko vsak posameznik pridobil ali izboljšal samozaupanje?

Izkušnje, izkušnje, izkušnje :) Ljudi velikokrat popredalčkamo zaradi videza, zaradi tega ker nam njihov način govora ni všeč, ker nas njihove geste odbijajo, ker imajo drugačne vrednote in seveda se tako odločimo tudi komu je varno zaupati in komu ne. Imamo neke notranje sheme, ki nam narekujejo kaj je varen odnos in kaj ne. Te sheme smo oblikovali že doma, kot otroci, zato nas tudi vedno znova silijo v odnose, ki so nam že znani. Zapuščenost vodi v zapuščenost, prevara v prevaro. Pa ne ker bi bil svet tako zelo zloben, ampak ker mi to tako doživljamo, ker mi, na podlagi naše sheme prepoznamo to dejanje kot prevaro ali zapuščenost. Pomembno je zato nabiranje novih izkušenj v odnosu in odkrivanje svoje sheme. Ali nas je strah, ker imamo mi slabe izkušnje, ali ker ta oseba res ne bi bila vredna zaupanja.

Za konec me zanima še, kako ti ocenjuješ današnjo družbo in na podlagi tega kakšno je to zaupanje in samozaupanje ter kaj meniš, da bi lahko izboljšali v tej smeri?

Včasih se bojim, da je danes že toliko ljudi globoko ranjenih, da kot odrasli samo še preigravamo ene boleče sheme preteklosti, namesto, da bi se sprostili in opazili, kako je prav vsak med nami vreden zaupanja in vreden vsega najboljšega. Tako zelo si zaslužimo bližino in toplino ljudi, zaslužimo si varnost in pripadnost, zaslužimo si biti ljubljeni in sprejeti z vsem kar smo. Ne bom govorila o tem, kakšna je današnja družba, bom pa samo zaželela vsem ljudem, da bi lahko ohranili vero vase in v lep svet.