Celodnevni pohod na Učko

Zjutraj je kot nalašč posvetilo sonce in naju zvabilo na pohod. S seboj sva vzela nekaj malega hrane in vodo. Na zajtrku še povprašava za napotke in kreneva okrog desete ure. Začetna vnema nama je dajala pospeške tako, da sva prvi del prehodila z precejšnjo hitrostjo, čeprav se je pot strmo dvigala. Mimogrede sva opazovala pokrajino, ki jo je prekrival sneg. Na levo stran navzdol sva lahko videla širno Jadransko morje, vzdolž njega pa se je razprostirala obala, razčlenjena na številne zalivčke. Ob takem razgledu pozabiš na korake in misli odplavajo po svoje.

V kraju Veprinac  se zavedava, da je smer prava in veselo nadaljujeva. Asfaltirana cesta je očiščena snega in strmina ni zahtevna. Sonce se je umaknilo za oblake. Pred nama se bohoti cerkev svete Ane v vsej svoji veličini. V hipu se složno odločiva, da jo pobliže pogledava, ko se bova vračala. Čaka naju še kar nekaj vijug in vzponov. Nisva pa vedela koliko in bolje je bilo tako, sicer verjetno ne bi nadaljevala. Tako sva hodila že dobri dve uri in prispeva na križišče, kjer pot ni bila označena tako jasno, da bi se znašla, kam naprej. Povprašava bližnje, ki se razposajeno sankajo in mečejo v puhast sneg. Pokažejo nam smer levo navzgor, po precej ožji poti, ki je bila podložena z dobre pol metra snega, ki je bil na vsaki strani potlačen za širino traktorskih gum. Hoja je postala na tem delu precej bolj naporna kajti vsak korak je bil pospremljen z lovljenjem ravnotežja zaradi spolzkega terena in vdiranjem tal, podobno kot na melišču, kjer se ne ustaviš tam, kamor stopiš, ampak se stopinja vedno premakne za ped naprej ali nazaj. Torej najine moči so bile zdaj na preizkušnji in tudi zagnanost je malo popustila. Vendar želja, da doseževa vrh Vojak 1401m nadmorske višine, naju je spodbujala, da nadaljujeva. Sneg je bil tako kristalno čist in bel, da nama je jemalo vid. Spremljala naju je zamolkla tišina in vsakega posebej popeljala v svoj fantazijski svet.

Vreme je v hribih še bolj muhasto in prav tukaj nama je pokazalo, kako zna popestriti celotno dogodivščino. V hipu je zapihal močan veter in pričel naletavati droban sneg. Zavila sva si šal okrog vratu, kapuce potegnila čez kapo in šla v boj. Z vetrom zaletene snežinke so udarjale v obraz, za žejo sva odpirala usta in na jezik dobila svežino zime. Voda nama je že davno pošla, hrana pa je čakala v nahrbtniku. Nisva si upala ustavljati, ker je mraz kar pritiskal in potrebno telesno temperaturo sva si lahko ustvarjala le s stalnim gibanjem. Noge so postopoma napovedovale, da je breme pretežko ampak zdaj se temu nisva mogla posvečati. Dosegla sva vrh, a le za hip sva postala, si ogledala ogromen kamnit razgledni stolp zgrajen 1911. V neposredni bližini je telekomunikacijski stolp in vojaški radar za nadzor zračnega prometa. Strinjala sva se, da si bova podrobneje ogledala te znamenitosti ob kakšni drugi priložnosti, recimo da poleti ponoviva tak izlet.

Še dve fotografiji z vrha in dobesedno naju je odneslo nazaj v dolino. Napor ni bil zato nič manjši, sneženje se je še zgostilo, veter pa je nadaljeval svojo oblikovalsko poslanstvo. Z nevidnimi rokami so nastajale prelepe snežne skulpture ob odprtih obronkih. Začutila sva velikansko moč narave in njeno čarobnost in kako majhen in nebogljen je lahko človek v objemu tega velikana. Prepustila sva se danim pogojem in pospešila korake kljub bolečinam, ki so naju opozarjale, da sva precenila svojo kondicijsko zmogljivost. Vmes se nama je posrečilo iz nahrbtnika potegniti hrustljave riževe kruhke, za vsakega po tri. Okusna hrana, ni kaj. Žejo sva tešila s spotoma postrgano snežno kepo.

V taki situaciji človek nehote pomisli na vojne čase, kaj so ljudje pretrpeli, prikazali so se mi utrinki iz Franklovih knjig o taboriščnikih, o mučenju po svetu, o vseh najstrašnejših dogodkih, da si potem lahko rečeš, ej tole pa ni nič v primerjavi z vsem tem in spet dobiš energijo, da vztrajaš. Pogled na uro je govoril o že pretečeni sedmi uri hoje. Kar lep zalogaj treninga vzdržljivosti. Nižje kot se spuščava manj naletava sneg, toliko bolj se spreminja v dežne kaplje. Vračava se mimo cerkve, kjer sva prej imela dober namen, da jo obiščeva. Zdaj se to nama ni zdela pametna ideja. Nemo greva mimo. V čevljih cmoka, bunda postaja vse težja, tudi vsa ostala oblačila močno vpijajo vlago. Smejeva se, kako je tudi ta izkušnja lahko prijetna, če jo gledaš s pozitivne perspektive. Začnem peti, tema se vse bolj gosti, čeprav je pot dobro vidna zaradi odseva beline. Na vsake toliko se zasliši globok vdih ali stokanje. Na tak način sva premagovala bolečine v znosne. Če izpustiš glas je olajšanje takojšnje. Preizkušen način. Vsak ovinek se nama je zdel, da je zadnji. A še kar nekaj časa je trajalo, da je bil tisti, ki naju je prepričal, da se bližava motelu, kjer prenočujeva. Z neverjetno lahkoto sva izračunala, da hodiva natanko deset ur in petnajst minut. Vstopiva in s sebe odvrževa vsa oblačila, ki so bila prežeta z vodo, napolniva banjo in doživiva vrhunec današnjega dne. Kakšno ugodje, topla kopel. Življenje res poskrbi za vse.

Rezultat priprav tega tedna je torej  okrog 40 km hoje , od tega najmanj 20 km zelo hitre hoje.

Kaj so mi prinesla nova spoznanja o sebi in življenju, odkar sem stopila v terapijo?

Kaj so mi prinesla nova spoznanja o sebi in življenju, odkar sem stopila v terapijo?

Kmalu bo leto naokoli, odkar sem začela obiskovati vašo terapevtsko skupino. Hodila sem redno vsak teden in nisem zamudila nobenega izleta, saj sem vedno znova težko pričakovala naša srečanja. Dobivala sem podporo in pogum, kako graditi nove temelje v bolj zrelo in odgovorno osebo, da sem začela krepiti v sebi tisti dobri del, ki bo prevladal nad slabim. Vaša avtoritativna drža pa hkrati sočuten pristop je zgradil med nama topel, zaupen odnos, kjer sem imela občutek sprejetosti in veljave, da sem vredna takšna kot sem. Vaš prijazen obraz mi je sporočal, da verjamete vame, zato sem tudi sama začela verjeti, da zmorem. Izkazalo se je, da je to eden boljših načinov zdravljenja zasvojenosti. Nisem imela težav z alkoholom, niti misli ali želje po pitju.

S poglobljenim življenjepisom sem se kar nekaj časa ukvarjala, saj sem sproti podoživljala mojo travmatično preteklost in nekatera obdobja so še vedno precej živa in boleča. Vendar mi je pomagalo, da sem ponovno videla kje se nahajam, na katerih točkah moram še delati, česa se moram naučiti, da bi imela manj težav pri premagovanju stresa in dosegla takšno trdnost, da me ne bi nikoli več zapeljalo na pot odvisnosti. Z nadaljnjim pisanjem analitičnih spisov sem spoznala kar nekaj stvari o sebi, o svojem razmišljanju, doživljanju, ki so mi odprle oči, kaj je moja prioriteta, kaj je za mene pomembno in kaj si sploh želim. Najpomembnejše spoznanje je vsekakor to, da obstaja način, ki me bo zagotovo obvaroval hrepenenja po alkoholu in to je strogo začrtana pot, ki jo nudi ta program. Sestavljen je tako, da če dosledno upoštevaš vsa področja, je pot tako gosto tlakovana z betonom, da ni več prostora za škodljive substance. Tlakovci pa so sestavljeni iz povsem zdravega materiala, ki ga ustvarjam sama s svojim delom, predvsem z vsakdanjo vsaj enourno fizično aktivnostjo, ki mi poveča pulz in preznoji telo, jutranja telovadba in sprehodi ali tek v naravi, savnanje in plavanje, pohodi v hribe vsaj dvakrat mesečno nad 2000 m, pisanje spisov in redno prihajanje na terapijo. Vse to pa seveda velja ob strogi abstinenci. Do sedaj mi je to uspevalo skoraj v celoti, izpustila sem kakšen izlet v hribe zaradi slabega vremena. Zaradi pomanjkanja časa ne telovadim vsak dan eno uro. Verjamem pa, da bom tudi to dosegla, saj se bliža pomlad in topli dnevi, ki me bodo potegnili ven na zrak in z veseljem bom tekla vsak dan. Uživam v planinskih izletih, zato tudi tu ne vidim problema, da ne bi dosegla želenega minimuma. Spoznala sem, da mi v življenju zelo veliko pomeni vsaka ura, ki jo preživim v naravi. Tam se moja duša sprosti, um pošljem na pašo in zadiham globoko sveži zrak in izdihnem vsakokrat nekaj težkih misli in občutkov, ki se nabirajo v telesu. To mi je najboljša sprostitev in umirjanje po napornem delavnem tednu. Največ mi pomeni spoznanje, da je biti trezen velikanski privilegij, kajti le na ta način doživljam moje življenje v polnosti, v vseh barvnih odtenkih, v globoki žalosti in velikem veselju. Biti trezen in se igrati z vnučki je največje darilo. Ti otročki so naši učitelji, tako igrivi in nedolžno iskreni, ko jih opazuješ s srcem, se čas ustavi in tega bogastva se ne da kupiti nikjer in ko ga enkrat prejmeš, ti ga nihče več ne more vzeti. Bogat si za večno.