četrtek, 11. junij 2015
nedelja, 17. maj 2015
Odpuščanje
SANDRA IN DRAGICA
Vsi se strinjamo, da je odpuščanje težko, vendar pa
v primeru, da tega ne storimo, nas velikokrat obteži, nas utesnjuje in s tem
obremenjuje. No, da vidimo, kaj o odpuščanju meni Dragica.
Ko
slišiš besedo odpuščanje/odpustiti. Kaj je tisto prvo, na kar pomisliš?
Pomislim na olajšanje, sprostitev
nečesa zakrčenega, spustitev bremena z ramen...
Jaz
na odpuščanje gledam kot na nujo, ki nas razbremeni, da lahko živimo in zremo v
prihodnost. Torej menim, da odpuščanje nas priklene v preteklosti. Se strinjaš,
kaj misliš ti?
Popolnoma se strinjam, gre za
dejanje, ki nam omogoča, da se premaknemo naprej, da puščamo za sabo to, kar
nas je kot praviš prav priklenilo v preteklost, na določen dogodek, osebo.. in
to nam jemlje moč za kreativno in plodno življenje v sedanjosti.
Ljudje,
ki niso pripravljeni odpustiti, so največkrat nagnjeni k nezadovoljstvu in
očitanju stvari in zameri iz preteklosti. Kaj misliš, zakaj je tako težko
nekomu odpustiti? Kajti če odpustimo – pozabimo, s tem pa tudi lažje živimo,
gremo naprej?
Mislim, da je prav v tem problem
odpuščanja, da ga ljudje narobe razumejo; odpuščanje ni enako pozabiti, z
odpuščanjem le opustimo osebo iz svojih misli, se z njo več ne ukvarjamo in
zato ne izgubljamo več energije skozi to zamero. Pozabimo pa ne, spomin na ta
dogodek in osebo ostane, le da smo pomirjeni s tem, da prebolimo kar smo hudega
doživeli. Seveda imamo pravico tudi ne-odpuščati, saj zelo individualno
doživljamo bolečino in prizadetost, zato nikogar v to ne silim in prav tako
sprejemam, da pač kdo tega ne zmore.
Nekateri
zlahka odpuščajo, drugi spet ne. Od česa ti misliš, da je to odvisno in zakaj?
Kar sem že v prejšnjem odstavku
navedla smo ljudje zelo različni v
dojemanju, doživljanju in sprejemanju vsega, kar nas obdaja in kar se nam
dogaja in zaradi tega bosta dve osebi lahko popolnoma drugače občutili določeno
dejanje s strani druge osebe. Odpuščanje je stvar osebne odločitve in je
določeno individualno prepričanje, da ti bo pomagalo ustvariti lepše
odnose.Seveda je vse skupaj tudi stvar osebne rasti.
Ali
meniš,da je odpuščanje, torej biti pripravljen »pozabiti«, odpustiti, vrlina?
Menim, da odpuščanje je vrlina in
je zavezanost k lepšemu, boljšemu sožitju med ljudmi, hkrati pa in predvsem z
odpuščanjem ustrežemo sebi v bolj svobodno in sproščeno prihodnost.
Dragici se zahvaljujem za njene odgovore, bi pa za
konec dodala še nasvet za ljudi, ki jim odpuščanje predstavlja muko in so zato
primorani živeti s to muko. Čimprej, čimveč in čimbolj zares iskreno boste
premislili ter odpustili, tem bolj se boste počutili svobodni in tudi boste
svobodni. Odpuščati moramo, ker karkoli se nam je že zgodilo,
nam je to prineslo v življenje pomembno izkušnjo in nekaj smo se naučili, kar
je najbolj pomembno v življenju. Pustiti preteklost v preteklosti, živeti v
sedanjosti in pozitivno gledati na prihodnost, nam bo prineslo največjo korist.
sobota, 2. maj 2015
Zaupanje
SANDRA IN EVA
Z zaupanjem se srečamo že v našem otroštvu. Nimamo izbire, kot da zaupamo svojim staršem ter kasneje okolici. Zaupati moramo, če želimo sploh krmariti svoje jadro v toku nepredvidljivega življenja. Kaj pa zaupanje vase, torej samozaupanje, je pomembno? Na to in na ostala vprašanja bo odgovorila Eva.
Eva, povej mi, kako bi ti opisala
pojem zaupanja ali kaj zate predstavlja/pomeni zaupanje?
Zaupanje
govori o veri, o svobodi, o sproščenosti, čeprav nas večina ob zaupanju pomisli
še na tveganje, razočaranje, prevare in strah. Tako zelo noro je preživeti v
svetu, kjer nas je strah zaupati. Seveda si velikokrat zagotovimo, predvsem v
partnerstvu, da si popolnoma zaupamo, ampak ali je res tako? Ali je pod tem
zagotovilom en ogromen strah? Z nobenim čutenjem ni nič narobe in je popolnoma
normalno, v odnosu, ki nam nekaj pomeni, občutiti tudi strah, ampak zaupanje
pomeni, da verjamemo v osebo. Zaupanje pomeni, da ko partner odide od nas, ali
pa naš sin, hčerka, da lahko rečemo: »Zaupam ti. Ne vem kaj ti bo danes
prinesel dan in kje vse boš na preizkušnji, a verjamem vate, v tvoj pogum, v
tvojo moč, v tvojo možnost presoje in v tvoje odločitve.« Če dobro razmislimo,
to pomeni zaupanje vase. Zaupam si, da sem izbrala partnerja, ki mu lahko
zaupam, da sem sinu/hčerki privzgojila, kar je za ta svet potrebno in ji lahko
zaupam. Zaupanje v druge, govori pravzaprav o zaupanju vase.
Ljudje imamo različno stopnjo
zaupanja v druge ljudi. Kaj meniš, zakaj je temu tako in od česa je to odvisno?
Neverjetno
je to, da ljudje velikokrat projeciramo svoje strahove, v druge ljudi. Nekateri
imamo za sabo bolj in nekateri manj boleče izkušnje. Umetnost je zaupati
ljudem, če pa imate za sabo zgodovino prevar in izdaj. Z vsako tako izkušnjo se
krepi strah v ljudi in se krha občutek lastne vrednosti. Nekateri se zelo dobro
zavedajo, da ne želijo nikoli več zaupati, nekateri trdijo, da malo lahko
zaupajo, ampak da 100% nisi nikoli. Vse to je mogoče celo res, a vse to govori
prej o strahu, kot pa o zaupanju.
Vedno govorimo o zaupanju in s tem
mislimo predvsem na zaupanje navzven. Kaj pa zaupanje vase, torej samozaupanje?
Naj ne bi bilo to še bolj pomembno?
Zaupanje v
druge ljudi ali zaupanje v zunanji svet, govori najprej o temu koliko lahko
zaupamo sami vase in kot si omenila že v uvodu, zaupanje govori o temu, koliko
smo lahko zaupali svojim staršem. Tam smo dobili podlago za vero, za
ustvarjanje koncepta o svetu, o temu ali je to prostor vreden zaupanja in
varnosti ali pa je ta svet poln izdaj in razočaranj. Otrok mora zaupati, da bo
mami prišla nazaj, ko gre v drug prostor in mora zaupati, da bo oče mamo imel
rad. To pomeni, da sem jaz, kot otrok na varnem in da lahko razvijem eno
temeljno zaupanje. Če sem jaz na varnem in če je svet okoli mene varen, če mi
mami in oči zaupata, potem si upam poizkusiti. Vsak poizkus pa je nova
izkušnja, ki krepi moje samozaupanje.
Se ti zdi, da ljudje, ki imajo
globoko samozaupanje, to tudi kažejo nazven? Kako bi ti opisala nekoga, ki ima
polno zaupanje vase?
Nekdo, ki
ima veliko zaupanja vase in v svet, bo zagotovo imel precej manj strahov, kot
pa oseba, ki nima tega zaupanja. Hoditi po svetu v nenehnem strahu, je naporno
in vsaka situacija, vsak odnos zna biti negotov. Mogoče bi po tem prepoznala
samozaupanje. Jaz vem, da je pri meni zaupanje pogojeno tudi s situacijami in
obdobjem v katerem sem. Kadar se zvrsti par dogodkov, ki pri meni načnejo
strah, se začnem spraševati, ali je ta oseba sploh iskrena. Kaj pa če je bilo
neiskreno že vse za pol leta nazaj :) Tukaj smo ženske še toliko bolj
senzitivne, ker nam vsaka prevara vzame še zaupanje za nazaj. Vsakokrat pa se
zavem, da me je takrat noro strah in ko se soočim s strahom, ugotovim, da je
strah posledica preteklih slabih izkušenj in ne tega odnosa tukaj.
Lahko predlagaš par preprostih
napotkov ali korakov, kako bi lahko vsak posameznik pridobil ali izboljšal
samozaupanje?
Izkušnje,
izkušnje, izkušnje :) Ljudi velikokrat popredalčkamo zaradi videza, zaradi tega
ker nam njihov način govora ni všeč, ker nas njihove geste odbijajo, ker imajo
drugačne vrednote in seveda se tako odločimo tudi komu je varno zaupati in komu
ne. Imamo neke notranje sheme, ki nam narekujejo kaj je varen odnos in kaj ne.
Te sheme smo oblikovali že doma, kot otroci, zato nas tudi vedno znova silijo v
odnose, ki so nam že znani. Zapuščenost vodi v zapuščenost, prevara v prevaro.
Pa ne ker bi bil svet tako zelo zloben, ampak ker mi to tako doživljamo, ker
mi, na podlagi naše sheme prepoznamo to dejanje kot prevaro ali zapuščenost.
Pomembno je zato nabiranje novih izkušenj v odnosu in odkrivanje svoje sheme.
Ali nas je strah, ker imamo mi slabe izkušnje, ali ker ta oseba res ne bi bila
vredna zaupanja.
Za konec me zanima še, kako ti
ocenjuješ današnjo družbo in na podlagi tega kakšno je to zaupanje in
samozaupanje ter kaj meniš, da bi lahko izboljšali v tej smeri?
Včasih se
bojim, da je danes že toliko ljudi globoko ranjenih, da kot odrasli samo še
preigravamo ene boleče sheme preteklosti, namesto, da bi se sprostili in
opazili, kako je prav vsak med nami vreden zaupanja in vreden vsega
najboljšega. Tako zelo si zaslužimo bližino in toplino ljudi, zaslužimo si
varnost in pripadnost, zaslužimo si biti ljubljeni in sprejeti z vsem kar smo.
Ne bom govorila o tem, kakšna je današnja družba, bom pa samo zaželela vsem
ljudem, da bi lahko ohranili vero vase in v lep svet.
ponedeljek, 27. april 2015
Samozavest
DRAGICA IN SANDRA
Vsakodnevno slišan in preslišan samostalnik, ki preži za vsakim najmanjšim vogalom še tako prepolnega mestnega
vrveža ali pa spokojnega večera, kadar smo v množici ali pa sami. Tokrat smo se o samozavesti pogovarjali
z Dragico.
Torej Dragica, povejte mi, kaj bi za vas pomenilo, zavedanje samega sebe – biti samozavesten?
Tole je pa kar zahteven
članek, vsaj jaz ga tako vidim, ker se je v meni prižgala lučka, kako bom
izpadla pred drugimi, ko bodo to brali, je to samozavest??Haha, je seveda je,
še preveč samozavedanja imam, kar pomeni, da mi je mar, kaj si drugi o meni mislijo,
ampak mogoče spet ne tako močno, da bi me to oviralo pri delovanju. Torej
zavedanje sebe je nujno, da lahko govorimo o možni spremembi samozavesti, se
pravi nadgradnji, izboljšanju. Zavedamo se je preko odnosov z drugimi, samo v
ogledalu, ki mi ga ponudi drugi, lahko vidim svojo lastno podobo. Odvisno je
potem od mene, koliko si jo lahko priznam in sprejmem.
Samozavesten človek je tisti, ki?
Ima uvid v svoje delovanje, ima stik s svojimi
občutki, pozna svoje potrebe in želje in jih poskuša zadovoljevati. Je predvsem
pristna oseba, ki ima moč videti in priznati tako svoje dobre lastnosti, kot
tudi svoje napake ter ima pogum, da se sooči s svojo temno platjo in se je
pripravljen spreminjati na bolje.
Samozavest je čarobni del vsakega posameznika, ki mu
lahko odkriva njegovo notranje bogastvo in ga s tem popelje v odnose z drugimi,
z odprtimi, zaupljivimi očmi. Samozavest človeka dvigne v težkih trenutkih, mu
daje moč preživetja in ga ljubeznivo spremlja v nepredvidljivi svet
samostojnosti.
Kaj menite ali obstaja povezanost med samozavestjo
in samopodobo? Menite, da je možno tudi, da je nekdo zelo samozavesten, vendar
ima precej nizko samopodobo. Je to možno ali ne in zakaj?
Samopodoba je le podaljšana roka samozavesti in stopata
vzajemno skozi življenje posameznika. Neprestano se spogledujeta in prigovarjata druga drugi: "v redu
si", "dobro izgledaš", "rada te imam", "poglej,
kako dobro si to naredila!" Včasih si tudi ne verjameta, kar pomeni, da je
samozavest šibkejša. Samopodoba namreč nastaja v nas in se ponotranji v obdobju
prvih treh let življenja, ko ob mami in očetu spoznavamo, kdo smo, kakšne potrebe
imamo, koliko smo pomembni. Prav pomembna je čustvena uglašenost z njima in med
njima ter koliko smo slišani, upoštevani in ljubljeni. Vse to nam sporoča, da
se "vidimo" in doživljamo dobro, se pravi sprejeto ali pa ne in ko se
tega tudi zavedamo, govorimo o naši samozavesti, ki je odvisna od naših genskih
osnov, od sporočil, ki jih prejemamo od okolice in sposobnosti preoblikovanja
teh informacij v nam pozitivne.
Kako človek odraža svojo samozavest v okolici in
kakšni so razlogi, da to počne prav na določen način?
Človek kaže svojo samozavest s celotnim telesom, držo,
govorom, obrazno mimiko, kretnjami, nastopom. Neverbalni znaki so zelo močni,
vendar prav v teh lahko prepoznamo avtentičnost. Lahko so se razvili v grožnji,
da bi drugi spoznali, kdo zares so in se zato pretirano izpostavljajo navzven,
so samozadostni, bahaški. Pravimo jim tudi narcisistične osebnosti. Začutimo
lahko, da takšna oseba ni zdravo samozavestna in da je to le obrambni način
preživetja pred zelo krhko notranjostjo. Lahko se tega zaveda in ga je sram te
ranljivosti, lahko pa tudi ne. Podlaga takemu vedenju so lahko primarni odnosi,
relacijske travme in čustvene zlorabe.
Ali obstaja
mogoče kakšna vnaprej določena lestvica, po kateri lahko prepoznamo stopnjo
svoje samozavesti? V primeru, da obstaja ali menite, da bi bila v pomoč ljudem
pri samozavedanju svoje lastne samozavesti in na čem še morajo delati, da
dosežejo večjo samozavest?
Obstaja ogromno vprašalnikov, lestvic in načinov
merjenja našega funkcioniranja, torej mišljenja, čustvovanja in vedenja ter
načina vzpostavljanja medsebojnih odnosov, na podlagi katerih ugotavljajo dobro
ali manj dobro ter slabo samozavest in samopodobo. Tudi znanstvene raziskave
temeljijo na teh vzorcih, tako da je veliko možnosti, da ljudje sami prepoznamo,
v katero stran se nagibamo. Dobimo lahko zadosten razlog in motivacijo, da se
začnemo ukvarjati z našo samozavestjo. Seveda je potem naša odločitev ali bomo
temu posvetili dovolj pozornosti in se soočili z možnimi posledicami, se pozanimali
na kakšen način si jo lahko izboljšamo ali pa si poiskali pomoč.
Samozavest igra ključno vlogo v našem življenju na vseh
področjih, predvsem pa se stopnja samozavesti odraža na kvaliteti življenja,
razumevanja drugih, na svoji lastni karieri, v svoji družini in še bi lahko
naštevala.
Za odgovore na zastavljena vprašanja se lepo
zahvaljujem, vam bralci pa želim ogromno in vsak dan več samozavesti. Ne bojte
se je, pač pa jo sprejmite za svojo prijateljico, za svojo sopotnico, ki bo z
vami korakala v isto smer, vam utirala pot ter pomagala, da boste dosegli to,
kar si želite, vendar brez samozavesti pač ne bo šlo, kajneda?
sreda, 8. april 2015
Kaj je nemoč?
Potem, ko smo začeli s
srečevanjem sebe, se največkrat zgodi, da se ob vsem, kar prihaja na plan,
počutimo nemočni, ker ne vemo, kaj naj z vsem tem storimo. Hodimo poteh
življenja, ki včasih niso lahke, ko nam je težko vse sprejemati, nadzorovati,
spreminjati tisto, kar nam ni všeč. Tokrat se ustavimo ob občutku nemoči.
Mogoče nam lahko Eva približa ta občutek.
Foto: Dimitar Variysky
Eva,
kaj je nemoč in kako jo ti razumeš?
Nemoč je občutek, da smo brez moči. Jaz to razumem kot skrajno opcijo na
spektru moči. Gre namreč za to, koliko imamo vpliva na situacijo, v kateri si
želimo spremembe, na situacijo, ki nam ni všeč. Nemoč govori o eni neaktivnosti
oz. O občutku, da nismo sposobni delovati v smeri, v kateri bi si želeli.
Trenutno sem nemočna razložiti to na enostaven način :) No pa vendar, vsi
poznamo občutek, ko smo nemočno čakali, da se bo vrnila oseba, ki jo imamo
radi, poznamo, kako smo nemočno obnemeli pred šefom, ki bi mu morali že zdavnaj
postaviti mejo.
Je
povezana s sramoto?
Hm,
čustva se definitivno lahko prepletajo in nemoč je skupek izkušenj, ki so nas
naučile verjeti, da mi nimamo vpliva, da nimamo moči nečesa spremeniti. Ena
izmed teh izkušenj je lahko povezana tudi s sramom, seveda. Možna je tudi
naučena nemoč, to smo povedali že z zgodbo o slončku. Nekako se naučimo, da mi
nimamo moči in zato tudi tako nemočno delujemo v vseh odnosih. Delujemo kot
žrtve in zdi se nam, da nimamo nobene kontrole nad našim življenjem. Enostavno
se nam dogajajo stvari, ponavadi celo najbolj krivične stvari. Ravno nam, ki
smo že tako ali tako naučeni, da sedimo in čakamo na udarce in ko pridejo jih
sprejmemo. Oh, kako kruto se to sliši....želim si, da ni veliko takih ljudi, ki
so tako prepuščeni nemoči.
Kako
se znajti v situaciji, ko se nam pojavi nemoč
Odgovor na kako, lahko zveni kot navodilo kot, da jaz vem, kaj je prava
pot. Pa žal ne vem. Nimam odgovora na vse situacije, kjer se srečamo z nemočjo.
Definitivno vsaka aktivnost lahko nekaj spremeni in premakne, ampak kaj, ko pa
občutek nemoči ponavadi zablokira nas v celoti. Zaupam pa vam lahko eno
skrivnost in sicer, da so ljudje, ki se čutijo nemočni, ponavadi najbolj močni
ljudje. Moraš namreč biti precej močan, da sprejemaš udarce življenja in še
vedno vztrajaš na istem mestu. Imajo moč, da druge ljudi pripravijo do tega, da
delajo za njih. Poganjajo vse okoli, saj preko sočutja, ki ga zbujajo v drugih,
dosežejo, da se svet pravzaprav vrti okoli njih. Vem pa, da jim to ne koristi
oz. Da jih to prav jezi. Vsi si namreč želimo svoje življenje imeti v svojih
rokah. Poleg tega pa ljudem ne bi rada vzela moči, da sami odkrijejo kaj
zmorejo :)
Kje
se ti srečuješ z nemočjo?
Jaz
se velikokrat srečam z nemočjo, kadar želim pomagati. Učim se sprejemati
dejstvo, da ne zmorem rešiti sveta in da ima vsakdo svojo pot. Lahko sem tukaj,
kadar me bodo ljudje rabili, ne morem pa spremeniti njihovih življenj, ker bi
jaz čutila, da ne živijo pravilno. To bi pomenilo, da želim krojiti cel svet po
mojih merilih. Včasih mi je zato najbolj mučno opazovati, kako nekdo, ki mi je
blizu, nosi svoj križ, jaz pa nemočno opazujem njegovo pot in upam, da bom kdaj
lahko podprla njegov trud.
Kaj
lahko rečeš v povezavi med občutkom nemoči in negotovostjo vase?
Ja, definitivno nam nemoč načne našo podobo o sebi. Če bi bili...boljši,
lepši, močnejši, pogumnejši....potem bi lahko to in to spremenili ali naredili.
Naša vloga pri naslednjem koraku je torej negotova. Ali naj stopim korak dalje,
ali levo ali desno? Sprašujemo se, ker ne vemo več kaj je prav in velikokrat
nas to tudi drži na mestu. Včasih pa se dejansko zavedamo, da smo naredili vse
kar je v naši moči, ampak enostavno ni naša stvar, da to spreminjamo. Ne bi
rekla, da obstaja direktna povezava nemoči z enim občutjem, ampak da je to
prepletanje na večih nivojih. Velikokrat nas v nemoči drži tudi strah, na
katerega ima naše telo tri naravne odzive. Te odzivi so beg, boj ali
zamrznitev. Nemoč je povezana z žalostjo, ker je vedno težko sprejeti, da na to
nimamo vpliva, da ne moremo tukaj korak dalje,... Vse zgodbe so prave in vsa
občutja več kot legitimna. :)
Lahko
nepredelan občutek nemoči vodi v depresijo,v izgorelost?
Ja,
super vprašanje. Seveda nikoli nimamo vsega v celoti predelano. Življenje je
proces in tudi terapija je proces. Je pravzaprav samo del celotnega procesa
imenovanega življenje. S terapijo se lahko v določenih pogledih osvobodimo ali
olajšamo, vendar imamo za predelavo dovolj materiala za vse življenje. Včasih
se vsi srečamo z občutkom nemoči in ja, nemoč je ena izmed lastnosti
depresivnih. Cel svet dojemajo kot nekaj, kar se dogaja brez njihovega vpliva,
ali pa da je brez zveze imeti moč, ker se itak noben trud ne izplača.
Izgorelost pa govori o tem, da imamo preveč moči oz. da se nam zdi, da bomo
lahko naredili in postorili vse in v teh aktivnostih pozabimo nase. Na koncu pa
pride izčrpanost, mogoče kakšna krivda, sram, ker ne zmoreš več.
Je
razlika med nemočjo, ki se pojavi zaradi zunanjih dejavnikov (npr smrt
bližnjega,naravne nesreče ipd) in nemoč ,ki se nam pojavi ob čustvenem in
osebnem notranjem dogajanju (kot so npr čustveni razhodi,vsakodnevni boji
"za preživetje" ipd)?
Ja,
verjetno je še toliko težje sprejeti stvari, ki so že v naravi izven naše
kontrole....torej smrt ali naravna nesreča. Tukaj res nimamo veliko vpliva, pa
če si še tako zelo želimo to preprečiti. To je včasih res težko sprejeti in
tukaj nam pomaga neka vera, ali v Boga, ali Karmo ali Zakone privlačnosti,
karkoli kar nam vsaj delno vrne občutek enega smisla. Pri bolj osebnem
dogajanju pa včasih oseba samo ne vidi, kako veliko moči ima v resnici. Mogoče
je naučeno nemočna ali pa že tako rada na vsako stvar pogleda bolj črnogledo in
tam lahko vračamo en občutek moči, s tem da krepimo osebo.
Katera
se ti zdi bolj pomembna oz kateri bolj dati poudarek?
Uf nobeni :) Grozno je biti nemočen in dlje časa biti ujeti v teh
občutkih nemoči je zares mučno. Vedno je pomembno kadar se srečamo z nemočjo.
To govori o nas, o delu našega življenja, ki nam je vzelo ta občutek moči.
Najmanj kar si zaslužimo takrat je, da lahko nekomu povemo, kako je bilo
grozno, ko smo poskušali, ko smo obupali, ko smo želeli, pa nismo zmogli.
Je
nemoč izbira ali usoda?
Je nemoč tako težko sprejeti, da poskušava še midve govoriti o usodi
:) O usodi se danes še krešejo mnenja in tudi jaz ne bi opredeljevala
svojega stališča. Se mi pa zdi vredno odgovora, ker velikokrat bi nemočni tudi
iskal uteho v teh višjih silah, usodah in s tem pojasnjeval zakaj ne zmore.
Nemoč je izbira, ki pa seveda ni tako zelo zavestna. Gre za izbiro, ker je v
tistem trenutku življenja lažje ostati nemočen, kot pa narediti korak dalje.
Foto: Ben Zank
Kaj bi poudarila na
koncu?
Ljudje
smo izredno močni, preživljali smo vojne, pokole, alergije, bolezni, spore,
itd. In ponovno lahko poudarim pomen naslova naših delavnic. Vzemimo življenje
nazaj v svoje roke in ga zaživimo. T. Adorno, nemški sociolog je rekel, da je
skoraj nerešljiva naloga, da ne pustimo, da bi nas moč drugih ali pa naša
lastna nemoč ustavila. Ampak kot mi radi pravimo, skoraj še nikoli ni ujel
zajca. Vedno obstaja upanje in jaz bom vedno verjela v polje neskončnih
možnosti.
Eva, hvala, da si nas popeljala naproti sebi in našim občutkom nemoči. Naj
nam še sama zaželim, da bi vedno znali pluti tudi skozi viharje nemoči. Lepo bi
bilo, če bi obstajala tipka »escape« za vse probleme in za vse tisto, s čimer
se nam je težko soočiti. A ker to pač ne gre, verjamem, da imamo vedno v sebi
dovolj moči, da premagamo lastno nemoč. :)
ponedeljek, 30. marec 2015
Občutek sramu
Ko se vrnemo nazaj k sebi, začnemo odkrivati marsikatere potlačene
in nepoznane občutke, čustva. Kaj vse se skriva v nas?! Naši neodkriti zakladi, ki so lahko
zelo prijetni, ali pa tudi zelo neprijetni. Med neprijetne spada tudi občutek
sramu. In tokrat se malo ustavimo ob tem težjem in neprijetnem občutku.
Ljubezen ne pozna sramu - kaj mislite o tem? Bi se strinjali? Jaz se vsekakor strinjam, saj
brezpogojna ljubezen sprejema in daje prostor vsemu. Kaj je sploh občutek sramu
in kako ga prepoznamo, pa nam bo povedala Eva.
Eva, kaj misliš o zgornji
trditvi, da ljubezen ne pozna sramu?
»Seveda
pozna! Ljubezen pozna vsa čustva in pomeni sprejemanje tudi v sramu.«
Kdaj pa se nam ta občutek
sramu pojavi?
»Sram
je vsekakor čustvo, ki govori o
naši najgloblji ranljivosti. Ob sramu se nam najbolj v ospredje postavljajo
vprašanja: sem dovolj dobra takšna kakršna sem? Ali sem dovolj, da bi bila
vredna ljubezni? Ali bom pripadala, tudi ko razkrijem tiste dele sebe, ki jih
drugače ne maram? Vsakdo nosi v sebi nekaj, kar mu ni všeč, nekaj česar ne sprejema in ko se z nekom
srečamo v odnosu in se nam pojavijo vprašanja, če smo dovolj dobri, takrat se
srečamo s sramom in z našo največjo ranljivostjo.«
Kako pa bi lahko
definirali sram? Obstaja definicija sramu?
»
Priznam, da ne znam definirati sram in tega me je pošteno sram :) Teorije in definicije mi
nikoli niso bile blizu, vem pa kako se ga občuti. To pa pozate tudi ostali. Vsi
se spomnimo, ko smo bili kregani in smo se počutili popolnoma neprimerne, ko
smo se srečali z našo simpatijo in so naša lička postala rdeča, mi pa smo
gledali v tla. Sram je mehanizem, ki je del razvoja vsakega otroka. Pove nam,
kaj delamo prav in kaj ne. Tam, kjer nas bo oblil sram, se bomo ustavili. Jaz
osebno sram najbolj zaznam v vprašanju: Ali sem vredna ljubezni, kljub....? Ali
nas bo mami objela, ko bomo razbili družinsko vazo ali pa bomo vsi jokali
zaradi vaze?
Potem lahko rečeš, da je
sram dejansko povezan tudi z drugimi občutki?
»Povezan
je z vsem najhujšim, kar mislim, da sem. Pri odnosih, ki so nam najbližji, je
največ strahu, največja
ranljivost in tudi največ sramu. Sram je povezan s krivdo, z gnusom, s
strahom,... Gre za temeljna vprašanja pripadnosti...Kako zelo boleče je to? Tam,
kjer si pustimo najbližje tudi najbolj boli in je lahko največ sramu. Običajno je to najbolj razvidno
v času zaljubljenosti. Kjer se
nam popolnoma vse postavi pod vprašaj...Ali me bo še imel rad/ imela rada, ko
bo odkril/-a tudi ta del mene?
Sram
se pojavlja na vseh področjih - tako tudi npr ob kakem nastopanju ali javnem
delovanju, v službi – povsod, kjer snamamo maske, kjer delujemo iz sebe, kjer
kažemo dele sebe ali pa imamo masko ravno zato, ker se bojimo, da brez nje ne
bomo dovolj dobri.
Ti sicer delaš s čustvi, ampak
kljub vsemu si tudi človek in zato lahko tudi tebe vprašam, kdaj se pa pri tebi
najbolj pojavi občutek sramu?
»Ja
seveda, tudi jaz doživljam cel spekter čustev in se kdaj kje tudi izgubim... npr. v sramu :) Sram, ki je za mene največji izziv, se pojavi ravno v
zaljubljenosti in pri navezovanju intimnosti, tudi spolnosti, ko se prvič in
vsakič znova razgališ – z vsem kar si.«
Kdaj pa se sram razvije, kje
ga največkrat najdemo?
»Sram
je čisto razvojno čustvo. Najdemo
ga povsod, v vsaki družini. Otroci spoznavajo sram okoli 2. leta, odrasli pa
imamo že utečene vzorce, kako se s sramom rokujemo pri »naši hiši.« V družinah,
kjer je nasilje, žaljenje, kritike, zlorabe, skrivnosti, tam ima tudi sram
posebno mesto. Sram ostane rana tudi v odraslosti, mehanizem, ki pove kaj je
prav in kaj ne, je okvarjen. V odraslosti smo potem, kar že prepričani, da smo
res vedno mi za vse krivi in sprejeli, da nismo vredni ljubezni ali pa se kar
naprej sramotimo in čakamo, da nas bo kdo ustavil. Otrok nima izhoda, sprejme
kar ga doma naučijo oz. nenaučijo. Če nas ne naučijo strategij spoprijemanja s
sramom, potem se zanesemo nase in razvijemo načine, da s tem preživimo in
nosimo to s sabo tudi v odraslosti.«
In kaj lahko naredimo s
tem občutkom sramu, ko se pojavi?
»Sram
verjamem, da je za mnoge zelo neprijetno čustvo,
ki pa je vseeno najlepše darilo. Takrat smo najbolj ranljivi, smo v stiku z
najglobjimi deli sebe, takrat se počutimo kot nebogljeni otroci – smo iskreni
in pristni. Če razumemo, da je
zadaj za vsem tem sramom vedno samo vprašanje: Ali bom dovolj dobra tudi, ko se
bom npr. slekla, ko bo tvegala ali bo oseba komentirala moj videz ali ne in ali
me bo imela rada tudi če nimam manekenske postave; potem vemo, da smo ob
nekomu, kjer nam je mar. V temu občutku lahko najdemo nekaj lepega, najdemo
termostat za to, koliko smo pripravljeni tvegati ob nekomu. Takrat smo v stiku
s sabo, s svojimi strahovi, s svojo željo po pripadnosti. Hkrati, ko to razumemo, pa smo sposobni sebi
dati to potrditev, to ljubezen, ki smo jo lačni in po kateri hrepenimo. Ja smo čisto ok, taki kot smo in ja
tudi taki nekam pripadamo.«
In kaj lahko rečeš za
zaključek?
»Sram
je tam, kjer je tudi poligon za kritike in tisti deli nas, ki niso vidni vsem.
Želim reči ,da so točno vsi naši deli zanimivi, enkratni, naši in vredni smo
najboljšega. Imamo samo eno življenje in hočemo ga nazaj :)Ta čustva in občutki pridejo in minejo, življenje
pa je tukaj in zdaj. Dajmo si
dovoljenje, da ga zaživimo.«
In naj ob tem še sama zaključim z mislijo,da so čustva in občutki naši učitelji, ki pa
jih lahko upravljamo v takšni meri,da nam pomagajo hoditi skozi življenje.Tako prijetni kot neprijetni
- pa srečno pri srečevanju z vsem, kar nosimo v sebi.
torek, 17. marec 2015
Nazaj k sebi
»Vsi ljudje hitijo, pa nekje živijo, z
obrazi obrnjeni v tla, nihče nikogar ne pozna…« Poznamo to zelo zgovorno pesem
Nece Falk, ne? Dejansko nam te besede ponazarjajo sliko današnjega človeštva,
odnosov. Kaj mislite? Sama ob tem čutim prestrašenost: »joj,a res živimo drug
mimo drugega, predvsem pa mimo sebe? Znamo sploh še biti pristni, se zavedamo
kje smo in kdo smo?« In o tem sva se pogovarjali Eva in Alena.
Foto: Leodileo
Eva
pravi: »želim svojo okolico ozaveščati o bistvu našega življenja,o zavedanju
sebe.« Alena pa predstavljam današnji
»nestrokovni« svet, predstavnica oseb, ki želijo osebnostno rasti in najti ter
ohraniti zavedanje sebe in odnosov.
»Kot psihoterapevtka opažam, kako
veliko ljudi v obupani želji stremi k temu, da bi bilo nekaj drugače in se
oprijemajo vsake »rešilne bilke«, ki se ponudi. V obliki knjig in priročnikov
za srečno življenje in o pozitivnih afirmacijah.Ob tem ostaja vprašanje, koliko
nam dejansko te stvari res
pomagajo, koliko pa je to le nekaj, česar se oklepamo v upanju po boljši
prihodnosti.« Ker za vsakim takim obupanim iskanjem, ko smo oddaljeni sami od
sebe, se dejansko skriva pomanjkanje samozavesti. Ko ne zaupamo sami vase
predvsem zato, ker smo bili tako naučeni; ker so bile naše želje poteptane ali
zgolj zavrnjene že v zgodnjih otroških letih. In to nam lahko ponazori
zgodbica:
Mali slonček je bil že od majhnega
privezan na vrv. Nekajkrat je poskusil da bi to vrv pretrgal, a mu ni uspelo.
Ostal je v oklepih vrvi in sprejel, da mora biti tam, kjer je in je sprejel
svojo nemoč. Vzel jo je kot popotnico v odraslost. Ko je odrasel, je obstal na
istem mestu in privezan na isto vrv, le da je bila sedaj le vrvica v primerjavi
z močjo, ki jo kot odrasel slon ima v sebi. Seveda se te moči ne zaveda. Še
vedno stoji na istem mestu, saj je zdaj tja zvezan z vrvjo in vsemi svojimi
neuspelimi poskusi, prepričanji in podobam o sebi. Nihče mu ni pokazal, povedal,
da zmore drugače, da je vreden več in da je močnejši kot misli.
In potem se jaz, ki nimam strokovne
podlage vprašam, če se kdaj počutimo kot tale mali slonček? Verjamem, da se in
priznam, da se tudi jaz. Želim se zavedati sebe, a si sama postavljam omejitve,
ker ne trenutke ne zaupam dovolj vase in ker sem bila tako naučena. In vse to
zato, ker sem polna dvomov in strahov, ki jih nosim s sabo. Če se s
terapevtskega vidika ustavimo ob vprašanju kako
v vsem tem najti sebe, bomo dobili odgovor, da moramo sprejeti vse kar dejansko
smo, kar čutimo.
Kako najti moč za kreiranje dnevov, za
kreiranje samega sebe? Kako se ob tej misli počutim? Lahko sprejmem svojo
prestrašenost? Lahko sprejmem vse, kar mi telo sporoča? Telo nam vedno govori
resnico in nam sporoča ogromno, a mu moramo znati prisluhniti. Sprejeti svoje
občutke, sprejeti, da sem nemočna, sprejeti, da sem jezna zaradi vsega, kar mi
je bilo privzgojeno, sprejeti, da sem jezna nase. Občutki, če si jih priznamo,
so tisti, ki nas vračajo k sebi.
Pa se znamo ustaviti in prisluhniti
občutkom? Kaj mi telo sedajle sporoča, ko to berem? Sem prestrašena? Jezna? Sem
vesela, ker sem odkrila nekaj, kar me nagovarja? Ok,zavedam se občutkov, pa
lahko zdržim s tem, kar čutim? Ali skušam odriniti to, ker mislim, da nimam
prav nobenega razloga za tako počutje? Ja, lahko sem jezna, lahko sem
prestrašena, lahko sem točno to, kar čutim. Pomembno je, da to samo sprejmem in
že sem v stiku s sabo, imam zavedanje, da sem na poti k sebi. Na ta način
spoznavam sebe in odkrivam, kaj se skriva globoko v moji podzavesti. Vprašamo
se lahko, kaj je tisto, kar pa vpliva na nas, da ostajamo na mestu in kaj se
skriva globoko v nas. Ko začnemo odkrivati vse, kar nosimo v sebi, počasi
prihajamo do spoznanja, da smo pravzaprav čudoviti, da smo edinstveni in si
vsak dan bolj svobodno lahko rečemo, kako zelo se imamo radi in si tudi
verjamemo.
Foto: Steffi Au
A pot do tega je dolga in včasih
trnova. Naše iskanje je skrivnostno in polno čeri, a ravno to je tisto, kar
daje življenju mavričnost. Sočutje
do sebe in do vseh svojih padcev in vzponov in do sebe kot celote. Vse te misli
sem lahko spoznala že ob enem pogovoru z Evo.
Pravi, da jo je k projektu, ki ga
pripravlja, nagovoril facebook prepir, kjer so se valila mnenja ali afirmacije
delujejo ali ne. In Eva pravi, da seveda delujejo, a šele ko velik del
podzavesti postane svet, ki ga lahko upravljamo. Moramo spoznati svojo
notranjost, da lahko oblikujemo pozitivne afirmacije, s pozitivnim vibracijami.
Dokler si z gnilo notranjostjo govorimo še tako pozitivne besede, se bomo vedno
znova razočarali, se bomo krivili, kako nam spet ni uspelo in kako smo
zapravili še en poskus in se z zadnjimi močmi oklepali novega upanja. Vsaka
pozitivna afirmacija, ki je bila izgovorjena, je zavibrirala napačno, ker sami
sebi nismo verjeli. Pomembno je delo na sebi, tako zelo pomembno, da ne moremo,
da ne bi rastli. Čustva, energije, nekaj več kot fizično telo, so stvari, ki
obstajajo, vprašanje je le, če se odločimo, da jim bomo posvečali pozornost.
In naj ob tem zaključiva z
mislijo Alberta Einsteina:
»Človek obdan z dejstvi,ki si ne dovoli nobenega presenečenja, nobenega intuitivnega prebliska,
nobene velike hipoteze, nobenega tveganja, je zaklenjen v zaporniško
celico.Tudi nevednost ne more varneje zapečatiti uma.«
Naročite se na:
Objave (Atom)